ponedeljek, 16. september 2013

Oltar in tabernakelj




Zadnja večerja, mozaik, sv. Apolinar Novi, Ravenna (cca. 520)

Oltar

 Oltar je v liturgičnem pomenu miza, na kateri mašnik opravlja presveto daritev.

1. Oltar v prvih stoletjih krščanstva
V spomin na zadnjo večerjo in zaradi preganjanj je bil oltar preprosta lesena miza. A že sv. Gregorij iz Nise in sv. Janez Krizostom govorita o kamnitih oltarjih. Tako je bilo že leta 517 v posebnem kanonu ukazano s strani sinode v Epaonu, da je dovoljeno posvečevati le kamnite oltarje. Ta kanon se je obdržal tudi v starem cerkvenem zakoniku Katoliške cerkve (1917).

2. Zakaj se v oltar vstavljajo relikvije?
Že vse od prvih let naše vere so v čast mučencem zidali nad njihovimi grobovi memoriale ali »basilicae martyrum«. Te oltarje so postavili tako, da se je grob nahajal pod oltarjem ali zelo globoko pod njegovimi temelji ali pa kot sarkofag, ki je pokrival svete ostanke. V tistih cerkvah, v katerih ni bilo grobov svetih mučencev, so že v 4. stoletju prinašali relikvije od drugod. Tako je prišlo v navado, kar je sedaj strogo ukazano, da se v vsak oltar vzidajo relikvije.

3. Razvoj samega oltarja:
Značilnost starokrščanskih oltarjev konec 4. stoletja  je bil ciborij, nekakšna streha, ki je slonela na štirih oz. šestih stebrih in pokrivala oltar. Takšne baldahine še vedno vidimo v rimskih bazilikah (sv. Peter, sv. Janez Lateranski…)
V srednjem veku, od 11. stoletja dalje, so oltarni mizi dodali nastavek (tabulae, retrotabulae), ki je bil poslikan ali prekrit z vezenino. Iz tega so se razvili t. i. visoki oltarji.

V starokrščanski dobi je veljalo, da mora biti v cerkvi le en oltar, pri vzhodnih kristjanih ta navada velja še danes, medtem ko so na Zahodu že od 6. stoletja postavljali v cerkve več oltarjev.


4. Kaj oltar simbolično predstavlja?
Oltar cerkveni pisatelji največkrat razlagajo kot Kristusa ali njegovo telo, njegov grob, betlehemske jasli ali pa mizo pri zadnji večerji.

5. Kako naj izgleda oltar?
a) Nepremični oltar ima tri dele: podstavek, ploščo in grobek.
Podstavek mora biti iz naravnega, trdnega kamna. Dovoljena je tudi uporaba opeke, a če je podstavek zidan, morajo biti na vogalih stebriči izdelani iz kamna, na katerih sloni  kamnita plošča. Tudi stebriči zadostujejo kot podstavek.
Plošča oz. menza mora biti iz enega samega kosa kamna. Plošče iz cementa ali mavca so prepovedane. Primerno je, da se v oltarno menzo vseka pet križev, na vsakem oglu enega in enega še v sredini. Podstavek in plošča morata biti med seboj trdno vezana s cementom ali malto, tako da tvorita celoto.
Grobek je jamica, v katero škof pri posvečevanju oltarja položi sv. relikvije. Običajno se naredi grobek ali v ploščo ali pa v podstavek. Navada je, da je grobek v sredini menze, kašnih 15 do 20 cm odmaknjena od sprednjega roba, izdolbena približno 15 cm široka in 7 cm globoka jamica. Relikvije, ki se polagajo v oltar, morajo biti ostanki sv. mučencev. Zadostuje ena sama relikvija mučenca, dovoljeno je vstavljati tudi relikvije drugih svetnikov, zlasti cerkvenega patrona. Grobek se zapre in zapečati s kamnitim pokrovčkom..
b) Premični oltar je štirioglat plošča iz kamna velika približno 40X40 cm. Mora biti dovolj velika, da na njej leži sv. hostija in stoji kelih. Tudi v tej plošči mora biti grobek s svetinjami. Za podstavek, v katerega se vstavi ta plošča, je priporočljivo, da je narejen isto kot nepremični oltar, lahko pa je tudi lesen. Sveta Cerkev želi, da bi bili vsi oltarji nepremični, naroča pa, da mora biti v vsaki cerkvi vsaj en oltar nepremičen, običajno glavni.

Tabernakelj

1. Začetki in razvoj tabernaklja
Že v prvih stoletjih krščanstva so hranili sv. Rešnje Telo v cerkvah. Znano je, da so kristjani nosili sv. Evharistijo s seboj domov. Zato se zdi zelo verjetno, da so imeli tudi v cerkvah shranjeno presveto Rešnje Telo. Dokaz za to imamo v kanonu nicejskega cerkvenega zbora iz leta 325, ki ukazuje, naj se daje umirajočim sv. Popotnica tudi, če niso opravili vse svoje pokore. Tako lahko iz te določbe sklepamo, da so morali za vsak slučaj hraniti sv. Evharistijo v cerkvah.
Kje se je hranila preveta Evharistija v starih časih, govori apostolska konstitucija, ki veli: »Ko so vsi verniki, obeh spolov, prejeli sv. obhajilo, naj diakoni vzamejo to, kar je ostalo in neso v pastoforij[1]« , to je bil stranski prostor v zakristiji, na desno ali levo stran oltarja. Ni znano, kdaj so v Zahodni Cerkvi začeli hraniti najsvetejše v oltarju. Že v dobi Karolingov, v 9. stoletju, kakor piše Admonitio synodalis, so najsvetejše hranili v piksidi na oltarju.
Od 11. stoletja dalje so ponekod spravljali Evharistijo v posode, ki so imele obliko goloba, peristerium. Takšne posode so bile obešene pod baldahinom nad oltarjem. Zaradi varnosti pa so začeli v 12. stoletju spravljati sv. Evharistijo v omarico, ki je bila vdolbena v zid, navadno na evangeljski strani (leva stran) oltarja ali pa v zakristiji. V nemškem prostoru so namesto omaric v steni v 14. ali 15. stoletju bile v navadi t. i. hišice prevetega Zakramenta. To je bil lepo izdelan stolpič v prezbiteriju, na evangeljski strani. Že v trinajstem stoletju so ponekod postavljali tabernaklje na oltar, to pa je postalo v 16. stoletju običaj in tudi edino dovoljeno mesto za hrambo prevete Evharistije.

2. Liturgične določbe
·         V tabernaklju se hrani edino Najsvetejše. Vse druge reči je strogo prepovedano hraniti v njem (npr. prazne monštrance, relikvije, sv. olje,…). Tudi  na sam tabernakelj ni dovoljeno postavljati rož, svečnikov, kipov ali relikvij.
·         Tabernakelj mora biti trdno narejen, da je varen pred vsakršnim bogoskrunstvom.
·         Izdelujejo naj se iz lesa, kamna ali kovine. Da pa ostane kamnit ali kovinski tabernakelj bolj suh, naj se znotraj obda z mehkim lesom (npr. topolovina).
·         Tabernakelj mora biti vedno čist in lepo okrašen. Notranje stene morajo biti oblečene z belo svilo, razen če so stene pozlačene.  Na dnu mora biti razgrnjen korporal. Star rimski običaj pravi, da naj bo tabernakelj pokrit z zagrinjalom bele ali vsakdanje liturgične barve.[2]

Oprava za oltar

1. Križ
V vzhodni Cerkvi je bil križ na oltarju v navadi že v 5. in 6. stoletju. Na Zahodu so nekje  v srednjem veku postavljali križ nad baldahinom. Toda rubrika v Misalu sv. Pija V. naroča, da mora biti na vsakem oltarju razpelo. To mora stati na sredini oltarja med svečniki in mora biti dovolj veliko, da ga vidita mašnik in ljudstvo. Če je glavna podoba na oltarju križanje, ni  potrebno imeti na oltarju še enega križa.

2. Trije platneni prti
Na oltarju so trije prti določeni zato, da vpijejo presveto Kri, če se ta razlije. Vrhnji prt mora biti tako dolg, da ob levi in desni strani visi navzdol. Druga dva prta pa naj bosta dovolj velika, da pokrivata celotno menzo.

3. Antipendij
Je nekakšno zagrinjalo, ki zakriva sprednjo stran oltarja, običajno v liturgični barvi dne. Če pa ima oltar obliko sarkofaga ali pa je okrašen s slikarijami, antipendij ni potreben.

4. Blazina
Nanjo naj bi se polagal Misal, namesto nje se lahko rabi stojalce, ki je tudi bolj praktično.

5. Vesperale
Je pregrinjalo, ki varuje oltar pred prahom in umazanijo. Visi malo čez menzo, mora pa menzo nujno zakrivati. Med sveto daritvijo se mora popolnoma odstranit z oltarja.

6. Oltarne tablice
So tri in vsaka stoji na svoji strani oltarja (na evangeljski in listni strani ter na sredini). Na oltarju stojijo le med sv. mašo, drugače so hranjene drugje.

7. Okrasje
Za okras se na oltar postavljajo relikvije, kipi svetnikov in posode s cvetjem. Cvetlice naj bodo sveže, nikakor pa ne plastične. Če so cvetlice narejene umetno, morajo biti izdelane iz svile.[3]


[1] Const. Apostol. l. 8, c. 13 (ed. Funk, I 519).
[2] Povzeto po: Ušeničnik, dr. Franc, Katoliška Liturgika, Ljubljana 1933, str. 51-55 
[3] Povzeto po: Ušeničnik, dr. Franc, Katoliška Liturgika, Ljubljana 1933, str. 90-91

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...