Strup in protistrup - o ateističnem komunizmu (4.del)

V dosedanjih  prispevkih o značilnostih in aktualnosti komunistične ideologije smo s pomočjo enciklike papeža Pija XI. Divini Redemptoris predstavili nekatere temeljne značilnosti le-te, ki so kljub padcu večine nominalno komunističnih režimov še danes močno prisotni. Še več, videli smo, da so postali sestavni del sodobnega družbenega »mainstreama« ter da pridobivajo vedno večjo vlogo. V zadnjem delu bomo najprej predstavili družbeno sliko kot si jo predstavlja komunizem, nato pa podali še nekaj sklepnih misli. Ponovno bomo misli svetega očeta kratko komentirali.

 

Kaj je družba?

 12. Kaj bi nastalo iz človeške družbe, če bi jo zgradili na taki materialistični podlagi?  Taka družba bi bila kot kolektiv, ki ne bi poznal druge hierarhije kot hierarhije ekonomskega sistema. Zares je danes ekonomizacija čedalje bolj prisotna in prodira v vse pore življenja, čeprav se pogosto skriva pod imeni »svobode«, »enakopravnosti« ipd. Imela bi le en cilj: proizvodnjo raznih dobrin preko kolektivnega dela, da bi lahko dobrine tega sveta uživali v nekakšnem zemeljskem »raju«, kjer bi vsak »dajal po svojih močeh« in »dobival skladno s svojimi potrebami«. Komunizem kolektivu priznava pravico, da posameznika prisili v delo za skupnost brez ozira na njegovo lastno blaginjo; za dosego tega cilja je tudi uporaba nasilja legitimno sredstvo. Današnje stanje vsekakor ni več tako radikalno. Kljub temu pa velja opozoriti, da tudi sedanja deklarirano »liberalna« družba izkazuje vedno močnejši totalitarni refleks. Ta sicer danes ne posega toliko v zunanjo prisilo na področju dela, temveč hoče čedalje bolj kontrolirati in določati dovoljene načine in vsebine mišljenja. »Politična korektnost«, o kateri smo že pisali, je danes tako rekoč obvezna, disidentom pa vedno bolj grozijo tudi fizične in denarne kazni, da prikritih pritiskov niti ne omenjamo. V komunistični državi morala in zakon ne bi bila nič drugega kot derivata obstoječega ekonomskega stanja, po izvoru čisto zemeljska in inherentno nestabilna oz. spremenljiva. To je danes že skorajda splošno sprejeto, pogosto pa se moralo označuje tudi kot osebno preferenco ali sredstvo diskriminacije. Skratka, komunizem želi vzpostaviti novo dobo človeške zgodovine in novo civilizacijo, ki pa sta le rezultat slepih evolucijskih silnic, ki kulminirajo v človeštvu brez Boga.

13. Ko bodo vsi ljudje dosegli kolektivistično mentaliteto v tej utopiji brezrazredne družbe, bo politična država, ki jo komunisti sedaj razumejo le kot sredstvo zatiranja delavstva s strani kapitalistov, izgubila ves smisel svojega obstoja in bo preprosto izginila. A dokler se to ne zgodi, sta država in državno nasilje za komunizem najučinkovitejši sredstvi za dosego njegovega cilja. Izgradnja »novega človeka« čedalje bolj postaja tudi smisel sedanjega šolskega sistema, ki staršem vedno manj dopušča pravico do vzgoje lastnih otrok, na kar smo opozorili že v prejšnjem prispevku. Slepo zaupanje v moč države, ki je pristojna čisto za vse, ter zaupanje v njeno zmožnost za popravo raznoraznih krivic in pomanjkljivosti sta še dve temeljni značilnosti sodobnega političnega konsenza, ki mu bolj ali manj sledijo vse politične stranke.

Kaj lahko porečemo za konec? Vsekakor drži, da je veliko značilnosti in postulatov komunistične ideologije preživelo konec hladne vojne ter se popolnoma zasidralo v družbeno, kulturno in politično življenje Zahoda in Latinske Amerike (v sicer nekoliko manjši meri). Še več, uspeh teh idej in predstav je tako popoln, da te sploh niso več spoznane kot specifično komunistične, temveč so razumljene kot samoumevne oz. »napredne«. Vsekakor pa moramo opozoriti, da je sedanja prevladujoča ideologija kljub vsem podobnostim s klasičnim komunizmom opustila svojo fiksacijo na strogo ekonomske produkcijske odnose ter tako premagala eno izmed glavnih hib klasičnega komunizma, kar jo seveda dela še veliko nevarnejšo. Zato bi jo lahko poimenovali kot »neokomunizem«, »reformni komunizem« ali morda »tržni komunizem«.

Logično vprašanje, ki se sedaj postavlja, je vprašanje alternative ideologiji »reformnega komunizma«. Kajti kljub njegovi navidezni vpetosti v vse pore družbe, njegov uspeh ni neizogiben. Katoličani verjamemo, da imamo ljudje svobodno voljo, s katero se lahko prosto odločamo med dobrim in zlim. A da bi zlo premagali in se mu uspešno uprli, ga moramo najprej poznati, kar je spričo tega, da se zlo danes zelo uspešno skriva pod ideje o »svobodi« in »napredku«, še posebno težko. Temu namenu je, zavedajoč se svoje fragmentarnosti in površnosti, skušalo služiti tudi pričujoče razmišljanje. Nakazovanje nekaterih alternativ, ki po mnenju avtorja teh vrstic temeljijo v družbenem nauku Cerkve ter konservativni (v pravem pomenu besede) politični misli, pa se bomo posvetili v enem izmed naslednjih prispevkov.

Prirejeno po:  http://hocestenim.wordpress.com/artikelserien/