četrtek, 5. februar 2015

Kriza Cerkve: Je Nemčija še krščanska dežela?




Markus Günther


Sledeči prispevek zahteva nekaj uvodnih besed. V zadnjem času so tudi v Sloveniji vedno glasnejši pozivi t. i. »progresistov«, da se mora Cerkev »pastoralno« prilagoditi času. Na našem blogu smo že večkrat pokazali, da so taki pozivi nesmiselni, ne le iz verskega stališča, temveč tudi empirično čisto neučinkoviti. Številni naši »progresisti« vede ali nevede kot vzor postavljajo Cerkev iz nemškega kulturnega prostora in njene »pastoralne« rešitve. Ker je prav tamkajšnja katoliška Cerkev res v največji meri sprejela »pastoralno« pot, ki bi nam jo radi vsilili tudi slovenski modernizatorji, smo se odločili objaviti odkrit članek o stanju Cerkve v Nemčiji, ki je bil objavljen v priznanem časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung. Ni treba, da se z vsem napisanim tudi osebno strinjamo. A članek podaja empirično jasno podprto sliko prihodnosti, ki nas čaka, če bo tudi slovenska Cerkev zakorakala po podobni »pastoralni« poti. V kolikor seveda tega že ne počne…

Seveda lahko človek danes reče, da je Nemčija še vedno krščanska država, ker še vedno dve tretjini Nemcev uradno pripadata eni izmed dveh velikih Cerkva, ker otroci tudi v državnih šolah hodijo k verouku, ker v naših učilnicah in sodnih dvoranah visijo razpela in križi in ker so Cerkve aktivne npr. v vrtcih in bolnišnicah. Celo v preambuli ustave je še vedno omenjen Bog in kanclerka je pri prisegi zaprosila za božjo pomoč. Ali Nemčija torej res ni več krščanska dežela?

Da, zgodovinska kulisa še vedno stoji in reči je treba, da je presenetljivo dobro ohranjena. A v marsičem Cerkev v Nemčiji danes še najbolj spominja na pozno obdobje Nemške demokratične republike (t. i. »Vzhodne Nemčije«) – izgleda sicer stabilno, a stoji tik pred kolapsom. In kot v onem obdobju, si tudi danes številni funkcionarji marsikaj domišljajo. Župniki in škofje, pa tudi številni laiki, vidijo cvetoče pašnike tem, kjer je že dolgo le puščava. Ljubezen je pač slepa. In tam, kjer je v igri  lastna eksistenca, stvaren pogled na realnost pogosto zakrivajo oblaki prisilnega optimizma.

Pri tem seveda pomagajo bleščeča pročelja in robustne strukture: v Nemčiji stoji kar 45.000 cerkva, ki so – čisto gradbeno gledano – v dobrem stanju. V letu 2014 sta katoliška in evangeličanska Cerkev pobrali toliko prihodkov s strani cerkvenega davka kot še nikoli doslej. Nemška cerkvena glasba je najboljša na svetu. Še vedno se vsako leto katoliško poroči 44.000 parov, 225.000 evangeličanov pa prejme konfirmacijo. Je vse to res enako niču? Manjka sicer še argument, da je Cerkev v Nemčiji drugi največji delodajalec, ki zaposluje skoraj milijon ljudi.  – S tem je Cerkev dokončno padla na legitimacijski nivo krajevne smetarske službe.

Ne, Cerkve seveda ne moremo resno razumeti niti kot delodajalca ali celo socialno službo, temveč le kot versko skupnost. In prav to, skupna verska vsebina, se je medtem nekako izgubila. Da le tretjina Nemcev veruje v Kristusovo vstajenje, bi Cerkve že moralo nekoliko vznemiriti, ko pa sta vendarle dve tretjini Nemcev uradno krščanski. A stanje je še veliko slabše: celo med verujočimi so osrednji deli krščanske vere množično zavrnjeni. Kar 60 % jih tako ne veruje v večno življenje. Nasprotno pa vsak četrti Nemec meni, da srečanje s črno mačko prinaša nesrečo. V NLP-je veruje med Flensburgom in Oberammergauom več ljudi kot v poslednjo sodbo.

Kako malo dejansko pomeni članstvo v Cerkvi, je jasno razvidno iz mnenjske raziskave, ki jo je za nemško katoliško Cerkev izvedla agencija Allensbach. Rezultati so bili tako porazni, da sploh niso bili objavljeni. Na vprašanje, zakaj vztrajajo kot katoličani, je kar 68 % anketirancev odgovorilo: »Ker lahko tako cerkveno praznujem nekatere pomembne življenjske trenutke, kot npr. krst ali poroko.«  Tudi pri drugem najbolj pogostem odgovoru lahko le občudujemo osvežujočo iskrenost: »To je v naši družini pač tradicija.«  Jasno je, da so ti razlogi le sociološki oz. kulturni. Večina duhovnikov lahko rezultate potrdi: Cerkev najbolje funkcionira tam, kjer lahko zagotovi dobro praznovanje. Bele poroke, slike prvoobhajancev v belih oblačilih ali birmancev v temnih oblekah so še vedno zelo priljubljeni dogodki. A skorajda vsak tretji birmanec sploh ne veruje v Boga. Tako se sama vsiljuje primerjave z NDR: ko je bil komunizem že zdavnaj bankrotiran, so bile razne pionirske manifestacije in podobno še vedno zelo priljubljene. Tudi številna bogoslužja so danes večinoma le še kulturne prireditve (tedenska srečanja, folklora, družinska praznovanja), ki bi jih lahko mirno izvajali dalje, četudi bi odkrili jasen dokaz o neobstoju Boga.

V Nemčiji je nastopila zadnja faza krščanstva. Cerkveni davek bo verjetno v prihodnjih letih pod političnimi pritiski odpravljen ali bo najkasneje okrog leta 2030 odpovedal sam od sebe, saj bo zadnja cerkveno aktivna in socializirana generacija kmalu izstopila iz delovnih razmerij in nato v prihodnjih desetletjih umrla. Tedaj se bo sesula tudi lepa »fasada«. Ostala bo majhna skupina vernikov, ki jo bomo številčno lahko primerjali z Jehovimi pričami.

Čeprav nekateri sociologi vsakih nekaj let razglasijo ponoven razcvet verskega življenja, tega dejansko ni. Stanje gre vse od šestdesetih let samo v eno smer – navzdol. A tudi delež ateistov se zanimivo zgolj malenkost povečuje, kar bi sicer lahko pričakovali. Kajti tudi tistim, ki nočejo imeti nič s tradicionalno religijo, pojasnilo, da ni bilo najprej ničesar, nato pa je skozi veliki pok preprosto nastalo vesolje, da je človek le rezultat slepe evolucije, da obstaja le to, kar lahko merimo, vidimo in doumemo, da je s smrtjo vsega konec, očitno ne zadostuje. Vprašanje po smislu, vprašanje po Bogu je v človeka preprosto položeno. 

Za večino ljudi v ali izven Cerkve ostaja vprašanje Boga pomembna tema za celo življenje. Odločni ateizem je le izjema; nedoločna, pogosto zmedena vera pa normalno stanje. Lahko bi dejali tudi tako: danes je veliko takih, ki so radovedni in iščejo, vendar Cerkev take ljudi doseže vedno redkeje. 

Toda zakaj? Zakaj se ponudba in povpraševanje ne srečata več? Najbolj pogost odgovor na to vprašanje se glasi: ker Cerkev ni več času primerna. Morala bi se močneje prilagoditi življenjski stvarnosti sodobnega človeka. To se sicer morda sliši logično, a se ob natančnejšem premisleku izkaže za nesmisel. Kajti evangeličani v Nemčiji so sprejeli že bolj ali manj vse, kar se pogosto zahteva od katoliške Cerkve, da bo ta končno »času primerna«: žensko duhovništvo, odprava celibata, liberalnost pri moralnih vprašanjih, popolno sprejemanje homoseksualnosti in ločitve. Če bi to dejansko bili vzroki za slabo stanje katoliške Cerkve, bi moralo sedaj evangeličanom v Nemčiji iti odlično ali vsaj veliko bolje kot katoličanom. A temu ni tako. Druga logična napaka pri všečni besedni zvezi »času primerno« pa je naslednja: če se Cerkev ne sklicuje na večne in nespremenljive resnice, se sama razkrije kot čisto človeško delo. Politični programi morajo biti času primerni, ponudbe zabave tudi – a religija mora imeti večne in absolutne resnice, sicer preprosto ni religija. 

Namesto tega sta obe največji Cerkvi v Nemčiji – morda sicer ne uradno, a de facto gotovo – nekatere osrednje verske resnice že dolgo tega opustili. V prizadevanju po sprejemanju vsega in delanju vere čim bolj dostopne, so bile nekatere »težke« stvari nekoliko »zmehčane«: iz Jezusa, božjega Sina, je nastal Jezus, vzoren človek, kot sta npr. tudi Buda in Gandhi. Iz Kristusovega vstajenja je nastala legenda, ki je ni treba jemati dobesedno, temveč bolj v smislu »kdor živi v srcu svojih ljubljenih, ni mrtev«. Najmanjši skupni imenovalec današnjega oznanjevanja bi lahko označili za nekakšno »prozo dobrega počutja«, ki naj bi nagovorila kar najširši krog ljudi, a prav zato deluje kot nekaj poljubnega. Mir, več pravičnosti, manj egoizma – o tem se vendar lahko strinja čisto vsako društvo kolikor toliko spodobnih ljudi. Apel Unesca ali Greenpeacea tudi zveni zelo podobno. Boga za to pač ne potrebujemo.

Ko so enkrat letno – namreč za božič – cerkve ponovno polne, iskra vere le redko preskoči. Številni obiskovalci se gotovo čudijo – nad Cerkvijo in nad samim seboj. Le kaj točno tu iščejo? In zakaj niso nič našli? Pri večini bogoslužij se namreč le redko najde kaj zares sakralnega. Če se sodobni duhovni nomad naključno znajde pri tradicionalno obarvani liturgiji, rezultat največkrat ni veliko boljši. Taka liturgija namreč predpostavlja oz. zahteva veliko znanja, drugače lahko izzveni le kot dobro zrežiran »show«. 

Mogoče si današnji iskalec s svojo razsvetljeno vzvišenostjo večkrat sam zapira pot. Vera zahteva določeno mero preprostosti, »naivnosti«, pripravljenosti izpustiti nadzor iz svojih rok in se zanesti na Nedoumljivo. Čuteče in upajoče. Ni čudno, da je danes to vedno težje v svetu, ki se vedno bolj trudi industrijsko organizirati še zadnje nedotaknjene domene zemeljskega bivanja – spolnost, ljubezen, rojstvo, umiranje. Napoveduje in zahteva se vedno popolnejša samokontrola nad lastnim življenjem.

A tudi Cerkve so veliko prispevale k uničenju pobožnosti in verske »naivnosti« oz. bolje rečeno, neposredne nagovorljivosti verskih podob. Pogosto so Cerkve same izpodbijale in uničevale tradicionalne verske predstave. Mogoče je ravno to najbolj grozljivi del razvoja moderne teologije: vsebino je ločevala od njenih podob, vero je želela narediti abstraktno, »duhovno« in predvidevala, da bo sodobni človek več zmogel s pojmom kot s podobo. Neumnost. Podoba ostane podoba, ki fascinira ali razburja, je sprejeta ali zavrnjena, a se končno sama uveljavlja. Kdor uniči podobo, tudi od pojma ne ohrani kaj dosti. Kdor si Boga ne želi več predstavljati kot Osebo, temveč kot abstraktno bitje, kot energijo ali moč, ta bo izgubil tudi vero. Vsak človeški odnos – in vera je končno prav to – potrebuje namreč drugo živo osebo.  

Prirejeno po:    http://www.faz.net/aktuell/politik/inland/krise-der-kirche-ist-deutschland-noch-ein-christliches-land-13342759.html

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...