V sv. zakramentih nam Jezus deli
milosti, ki jih je zaslužil s svojo smrtjo na križu. Zakrament je vidno
znamenje nevidne milosti. Cerkev je vidnim znamenjem posameznih zakramentom
dodala še mnoge obrede, ki opominjajo k dobri in skrbni pripravi za prejem sv.
zakramentov, pojasnjujejo učinek milosti in vzbujajo pobožnost. Vidno znamenje
in vsi obredi, s katerimi se po predpisu sv. Cerkve deli zakrament, se skupno
imenujejo obredi sv. zakramentov.
Vsak človek lahko krščuje v sili.
Kdor to dela, mora imeti namen, da hoče res krstiti, obliti človeka s pravo
vodo, med oblivanjem pa izreči besede: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in
Svetega Duha«.
Kadar pa ni sile, smejo krščevati
le škofje in župniki, z njihovim dovoljenjem pa tudi drugi mašniki in diakoni.
Takšen krst se imenuje slovesni krst.
a) duhovnik
sprejme krščenca, katerega prineso botri, pred cerkvenimi vrati oblečen v roket
in vijolično štolo ter mu da ime svetnika, ki bo njegov zavetnik v nebesih.
Potem duhovnik vpraša: »I. (ime), kaj želiš od božje Cerkve?« Ta odgovori, če
ni odrasel namesto njega odgovarjajo botri: »Vero.« Nato duhovnik zopet vpraša:
»Kaj ti da vera?« Na to vprašanje prejme odgovor: »Večno življenje.« Zatem
duhovnik reče: »Če torej želiš iti v življenje, izpolnjuj zapovedi. Ljubi
Gospoda, svojega Boga iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše in iz vse svoje
misli in svojega bližnjega kakor sam sebe.« Potem ga duhovnik pokriža na čelu
in na prsih, da bi sv. vero očitno spoznal in po njej živel. Zatem mu da v usta
malo soli, ki ponazarja modrost. Sol naredi jedi okusne in jih varuje pred
razkrojem; tako naj bo krščencu sv. vera in življenje po njej prijetno ter naj
ga varuje gnilobe graha. Nazadnje zaroti hudobnega duha in mu ukaže zapustiti
krščenca, nad katerim je imel oblast zaradi izvirnega greha. Na krščenca položi
roko v znamenje, da bo sedaj v božjem varstvu, ker bo po krstu postal ud
Jezusovega kraljestva.
b) Mašnik na
krščenca položi konec štole in ga pelje v cerkev z besedami: »Pojdi v cerkev
božjo, da boš s Kristusom deležen večnega življenja.« Preden pride do krstnega
kamna, moli z botri apostolsko veroizpoved in očenaš, potem pa se s slino
dotakne ušes in nosnic z besedami »Efeta«, t. j. »Odpri se«. Ta obred posnema
vidno znamenje, s katerim je Jezus ozdravil gluhonemega; kar pomeni, da naj
krščenec rad posluša božjo besedo.
c) Kot zadnja
priprava na sv. krst je krstna obljuba. Botri se v imenu krščenca na mašnikovo
vprašanje odpovedo hudemu duhu. Duhovnik namreč vpraša: »I., ali se odpoveš
hudiču?« Odg.: »Se odpovem.« Duh.: »In vsem njegovim delom?« Odg.: »Se
odpovem.« Duh.; »I., ali veruješ v Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in
zemlje?« Odg.: »Verujem.« Duh.: »Veruješ v Jezusa Kristusa, Sina njegovega
edinega, Gospoda našega, ki je bil rojen in je trpel?« Odg.: »Verujem.« Duh.: »Veruješ
v Svetega Duha, sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov, odpuščanje grehov,
vstajenje mesa in večno življenje?« Odg.: »Verujem.« To se imenuje krstna obljuba.
Pri krščevanju
mašnik vpraša: »I., ali hočeš biti krščen?« Botri v njegovem imenu odgovorijo:
»Hočem«. Nato mašnik trikrat v podobi križa vlije vode na glavo in govori: »I.,
jaz te krstim v imenu Očeta + in Sina + in Svetega + Duha.«
Duhovnik
krščenca mazili na temenu s sv. krizmo. To ponazarja, da je krščenec postal ud
Jezusovega duhovnega telesa in deležen duhovniške in kraljevske časti, ker se
bo lahko udeleževal daritve sv. maše in bo imel možnost nekoč z Jezusom
kraljevati v nebeškem kraljestvu. Potem položi mašnik nanj belo oblačilo in ga
opomni, naj to oblačilo, ki ponazarja prijetno božjo milost, prinese k sodbi
neomadeževano. Nazadnje duhovnik krščencu (ali botrom) v roke poda prižgano
svečo. To je simbol žive vere, daje pa se v opomin, naj krščenec kaže živo vero
v svojem življenju z izpolnjevanjem božjih zapovedi, da ga Kristus sprejme v
družbo svetnikov.
Povzeto po: Stroj, Alojzij,
Liturgika Nauk o bogočastnih obredih sv. katoliške Cerkve; 1922, Ljubljana,
Jugoslovanska knjigarna, str. 50-52.
Ni komentarjev:
Objavite komentar